{"id":34,"date":"2017-01-20T00:19:26","date_gmt":"2017-01-19T23:19:26","guid":{"rendered":"http:\/\/mihovblog.he.si\/?p=34"},"modified":"2017-01-21T10:36:51","modified_gmt":"2017-01-21T09:36:51","slug":"klici-za-umor","status":"publish","type":"post","link":"http:\/\/mihovblog.he.si\/index.php\/2017\/01\/20\/klici-za-umor\/","title":{"rendered":"Kli\u010di za umor"},"content":{"rendered":"

\"mobicar\"Po navadi grem v slu\u017ebo s kolesom. A danes sem moral prepeljati malce nerodnej\u0161o stvar in sem se odpravil z avtom. Pred mano se je peljal volkswagnov kombi zelo po\u010dasi. Omejitev na tej cesti je 50 kilometrov na uro. Jaz jo vedno upo\u0161tevam. Ampak za tem kombijem sem peljal z zelo varno hitrostjo 15 km\/h. Imam se za strpnega voznika in vem, da so za po\u010dasno vo\u017enjo lahko krivi mnogi razlogi. Lahko, da se \u010dlovek slabo po\u010duti. Pametno bi bilo, da se na prvem avtobusnem parkiri\u0161\u010du ustavi. Parkiri\u0161\u010de se s hitrostjo 15 km\/h zapodi proti nama, a nadaljuje in gre naprej (veste, kot fiziku mi je vseeno, ali se jaz gibljem proti postajali\u0161\u010du ali se on z isto hitrostjo giblje proti meni – Galilejeva relativnost pa\u010d). Torej ni slabost. Kaj pa, \u010de je voznika zadela kap in se z ne\u017enim nekontroliranim pritiskom na plin pomika po\u010dasi naravnost, dokler se ne bo zaletel v betonski otok v sredini kro\u017enega prometa pred nama. Stisnem zobe. Avto po\u010dasi zavije okrog kro\u017enega prometa in skupaj nadaljujeva ta po\u010dasni kri\u017eev pot. Verjetno starej\u0161a oseba – slabo sli\u0161i, slabo vidi in se zaveda, da verjetno po\u010dasi reagira. Ker no\u010de storiti nesre\u010de, je prilagodil hitrost vo\u017enje svojim sposobnostim. Skozi voznikovo okno odleti preostanek cigarete. No zdaj jo je pokadil, zdaj bo morda \u0161lo hitreje… Ne gre. “Tempomat?” se vpra\u0161am. Ne more biti, vsaj v mojem avtu deluje \u0161ele pri 30 km\/h. Robotsko voden avto? Seveda ne, od kdaj pa bi roboti bili tako zabiti, da bi kadili.<\/p>\n

Kon\u010dno je pred nama kri\u017ei\u0161\u010de. Cesta\u00a0se pred kri\u017ei\u0161\u010dem\u00a0razdeli na dva pasova. Re\u010dem si, da bom \u0161el tudi po dalj\u0161i poti samo ne ve\u010d za kombijem. Zaustavim se poleg njega in se z velikim zanimanjem zazrem v \u0161oferja. Ne ni star. Mo\u0161ki v zrelih letih – no ja, v letih, ko bi naj bil zrel. \u0160e vedno pi\u0161e sporo\u010dilo ali verjetno elektronsko Pismo na svoj pametni telefon, verjetno edino pametno stvar v tistem kombiju. Bi mu kaj rekel, a me ne opazi, ker je v drugem svetu. Ne v tem, kjer so na cesti tudi drugi – avtomobilisti, kolesarji, pe\u0161ci …<\/p>\n

Vozim se po drugi, dalj\u0161i poti. Pred menoj se nenadoma znajde lep, srebrni Mercedes z Muenchensko registracijo. Vozi po\u010dasi. Verjetno u\u017eiva in se mu ne mudi. Tako je prav. On gre naravnost, jaz na levo – ozrem se proti njemu, on ne gleda naprej, ampak navzdol. Nekaj zavzeto pi\u0161e. Pa saj ne more biti res. Kar dva pisatelja v razmaku treh minut.<\/p>\n

V Hi\u0161i eksperimentov situacija ni tako po\u010dasna. Pametni telefoni si morajo malce odpo\u010diti. V sobi, imenovani Kaos imamo mo\u017eganske nevihte. Pri nas je na obisku Chris iz Amerike. Fejst fant. Skupaj z ostalimi \u0161tirimi v sobi (Ja, vem, imamo tesne prostore, a kaj, ko jih imamo \u017ee toliko let in ni\u010d ne ka\u017ee, da bi tisti, ki bi lahko kaj storili, to tudi po\u010dnejo).<\/p>\n

Ob desetih se z Andrejo odpraviva na Radio Slovenija. Imava pogovor z urednico o projektu Hi\u0161ka eksperimentov. Po\u010dakava jo v avli Radia. Vratar se ozre na cesto za nama, proti City hotelu. Obrneva se tudi midva. “Ravnokar se je zgodila nesre\u010da,” pravi: “Zbili so pe\u0161ca.” “Ali je storilec z avtom pobegnil?” ga vpra\u0161am. “Ne, \u0161e je tam,” mi odgovori.<\/p>\n

Na tleh, ob prehodu za pe\u0161ce le\u017ei pe\u0161ec, glavo mu podpira gospa in telefonira na pomo\u010d. Telefon lahko tudi re\u0161uje \u017eivljenja, si mislim. Nekdo gre v hotel po deke, da ubogega \u010dloveka, le\u017ee\u010dega na hladnih tleh, \u010dakajo\u010dega na re\u0161ilca, ne bo zeblo. Ho\u010dem kako pomagati. Morda lahko pomagam podlo\u017eiti roko gospe, ki podpira pe\u0161cu glavo in kli\u010de pomo\u010d.<\/p>\n

Ne vem, kako se je pripetila nesre\u010da. Vsi \u0161tirje smerniki na avtu utripajo. Ob njem stojita dva tujca v lepih oblekah. Gospa s telefonom se obrne proti njima in jima v angle\u0161\u010dini pove, da ji je \u017eal, ampak da bodo za njiju poskrbeli. “No problem,” ji odgovorita.<\/p>\n

Glavo mi preplavijo vpra\u0161anja. Je torej ona voznica tega avta? Zakaj se opravi\u010duje tujcem in ne pe\u0161cu? Je ta telefon s katerim kli\u010de na pomo\u010d in re\u0161uje \u010dloveka bil morda kriv tudi za samo nesre\u010do? Ne vem. Nisem videl nesre\u010de in ne morem trditi. Morda sem le pod vplivom dana\u0161njih izku\u0161enj pametnih telefonov in neumnih voznikov.<\/p>\n

Pride re\u0161ilec. Z Andrejo greva v studio. Ugasneva najine telefone.<\/p>\n

\n

Se da kaj spremeniti?
\nMislim, da ja:<\/p>\n