Originalni, needitirani članek, kasneje objavljen v spletni verziji časopisa DELO dne (22. 12. 2014)
Eden od eksperimentov redne zbirke Hiša eksperimentov prikazuje, kaj se zgodi, če voziš avto pod vplivom alkohola. Za sabo ima ta eksperiment že kar nekaj delovnih let, a še vedno pred njim stalno potrpežljivo čaka množica obiskovalcev, ki se hočejo preizkusiti še sami.
(Ne) kultura pitja
Bližajo se prazniki in verjetno bo spet mnogo tistih, ki si bodo absurdno »nazdravljali« (beri: želeli zdravje) tako, da bodo v zrak dvigovali čaše s pijačami, ki so vse prej kot zdrave. In žal bo med njimi še vedno preveč takšnih, ki menijo, da sploh bolje vozijo, če so malce »pod gasom«.
Ne za njih (ti se pač svojih načel držijo kot pijanci plota), ampak za vse radovedne in dvomljive, ki takšne trditve raje preverijo, kot pa da bi vanje verjeli smo v Hiši eksperimentov pripravili eksperiment Več kot ga spiješ, bolj se zabiješ.
Eksperiment smo razvili že pred kar nekaj leti točneje leta 1997. Potem pa smo ga tekom let izboljševali in zdaj je eden tistih, pred katerim se stalno nabira vrsta. »Daj še meni! Tudi jaz bi rad vozil!« je vsakodnevna praksa.
Kaj se pravzaprav dogaja?
Obiskovalec se nahaja pred poligonom z dvema parkiriščema in zavito, pikčasto potjo, ki vodi od prvega parkirišča k drugemu. Na voljo je volan, menjalnik, stopalka za plin, ter monitor in štirje gumbi.
Obiskovalec upravlja z daljinsko vodenim avtomobilom, ki ima na strehi kamero. Tako se na monitorju vidi, kakor da bi dejansko sedel v avtu in gledal vožnjo skozi vetrobransko steklo. seveda pa so tu še posebni štirje gumbi, opremljeni z ilustracijami Boža Kosa, ki prikazujejo treznega voznika, tistega, ki je že enkrat »nazdravil«, tistega, ki je »nazdravil« že večkrat in »totalno nazdravljenega«.
Avto skušaš odpeljati od enega parkirišča do drugega, pri čemer lahko sam določiš svoje »nazdravljeno« stanje.
V računalnik smo vprogramirali reakcijski čas, ki je podaljšan in glede na promile, ki si jih zaužil. Trezen prepelješ avto do parkirišča brez problema. To pa ne morem trditi za drugačna stanja. Še celo tisti največji gorečneži pregovorov »eden ni nobeden«, »en kozarec na dan je zdrav« in »jaz bolje vozim šele, ko ga malce spijem« več ne zdržijo. Podaljšan reakcijski čas pač pomeni, da se čas, ko oči sporočijo možganom, da je avto pred ovinkom in možgani naprej ukažejo rokam, naj volan obrnejo, podaljša. Avto zavije s poti ali pa trči ob ograjo steze.
Izdelali smo tudi knjižico-risanko, ki jo lahko na hitro prelistaš, iz hitro listajočih zaporednih sličic pa si oko ustvari navidezni film. Listanja si lahko ogledate na povezavi:
https://www.youtube.com/watch?v=cXhrpEhN29I&feature=youtu.be in
https://www.youtube.com/watch?v=Ss1Wvt00_UI&feature=youtu.be .
Ugotovite, katera vožnja je trezna in katera ne!
Ne fizikalni eksperiment
Mnogokrat mi kakšen znanec prizna, da še ni bil v Hiši eksperimentov, ker da ni ravno za fiziko. Pa mu rečem, da v Hiši ne promoviramo fizike ampak navdušujemo obiskovalce za izobraževanje. V ta namen pa uporabljamo eksperimente iz raznih področij znanosti: iz psihologije, kemije, geografije, ja, tudi fizike, pa medicine in jezikoslovja. Tema znanosti sploh ni tako zelo pomembna. Pomembno je, da eksperiment spodbudi eksperimentalni duh oziroma radovednost v obiskovalcu, tako da si ta reče: »Zanimivo. Kaj pa, če spremenim tole? Kaj se bo dogodilo potem.« Ali pa: »Zakaj pa to tako deluje. Jaz bi si mislil, da se bo zgodilo ravno nasprotno. O tem si moram doma še več prebrati!«
Kako nastane nov eksperiment?
Večkrat so mi že zastavili to vprašanje. Pravzaprav pravega odgovora na to ne poznam. Skupina Hiše eksperimentov se večkrat tedensko sestaja. To ni težko, saj smo zdaj že v zelo tesnih prostorih. Pa pade kakšna misel, ideja. In drug doda nekaj svojih misli, pa tretji in četrti in iz misli in idej se počasi ustvari velik oblak in potem začnejo ideje deževati. Važno pa je, da se vse ne ustavi pri ideji in da obstajajo ljudje, ki znajo potem ideje preleviti v eksperiment. Ideje dobijo roke in noge in oči in usta, tako da lahko najprej mi, potem pa še obiskovalci začno komunicirati z njim.
In kaj bo naslednji eksperiment? Kaj pa vem? Glede na prehitro vožnjo avtomobilistov v naših krajih se bomo morda lotili eksperimenta, ki bo mlade usposobil brati prikazovalnik hitrosti v avtomobilih svojih staršev in hitrost primerjati z omejitvijo, napisano na prometnem znaku. Morda pa bodo otroci z razočaranim opozarjanjem staršev iz zadnjega sedeža o prekoračeni hitrosti dosegli to, česar kazni, preventiva in policisti niso. V voznikih spodbuditi sram in slabo vest zaradi prehitre vožnje. Iskreno upam.
Miha Kos, direktor, Hiša eksperimentov
fotografije: arhiv Hiše eksperimentov
