Po navadi grem v službo s kolesom. A danes sem moral prepeljati malce nerodnejšo stvar in sem se odpravil z avtom. Pred mano se je peljal volkswagnov kombi zelo počasi. Omejitev na tej cesti je 50 kilometrov na uro. Jaz jo vedno upoštevam. Ampak za tem kombijem sem peljal z zelo varno hitrostjo 15 km/h. Imam se za strpnega voznika in vem, da so za počasno vožnjo lahko krivi mnogi razlogi. Lahko, da se človek slabo počuti. Pametno bi bilo, da se na prvem avtobusnem parkirišču ustavi. Parkirišče se s hitrostjo 15 km/h zapodi proti nama, a nadaljuje in gre naprej (veste, kot fiziku mi je vseeno, ali se jaz gibljem proti postajališču ali se on z isto hitrostjo giblje proti meni – Galilejeva relativnost pač). Torej ni slabost. Kaj pa, če je voznika zadela kap in se z nežnim nekontroliranim pritiskom na plin pomika počasi naravnost, dokler se ne bo zaletel v betonski otok v sredini krožnega prometa pred nama. Stisnem zobe. Avto počasi zavije okrog krožnega prometa in skupaj nadaljujeva ta počasni križev pot. Verjetno starejša oseba – slabo sliši, slabo vidi in se zaveda, da verjetno počasi reagira. Ker noče storiti nesreče, je prilagodil hitrost vožnje svojim sposobnostim. Skozi voznikovo okno odleti preostanek cigarete. No zdaj jo je pokadil, zdaj bo morda šlo hitreje… Ne gre. “Tempomat?” se vprašam. Ne more biti, vsaj v mojem avtu deluje šele pri 30 km/h. Robotsko voden avto? Seveda ne, od kdaj pa bi roboti bili tako zabiti, da bi kadili.
Končno je pred nama križišče. Cesta se pred križiščem razdeli na dva pasova. Rečem si, da bom šel tudi po daljši poti samo ne več za kombijem. Zaustavim se poleg njega in se z velikim zanimanjem zazrem v šoferja. Ne ni star. Moški v zrelih letih – no ja, v letih, ko bi naj bil zrel. Še vedno piše sporočilo ali verjetno elektronsko Pismo na svoj pametni telefon, verjetno edino pametno stvar v tistem kombiju. Bi mu kaj rekel, a me ne opazi, ker je v drugem svetu. Ne v tem, kjer so na cesti tudi drugi – avtomobilisti, kolesarji, pešci …
Vozim se po drugi, daljši poti. Pred menoj se nenadoma znajde lep, srebrni Mercedes z Muenchensko registracijo. Vozi počasi. Verjetno uživa in se mu ne mudi. Tako je prav. On gre naravnost, jaz na levo – ozrem se proti njemu, on ne gleda naprej, ampak navzdol. Nekaj zavzeto piše. Pa saj ne more biti res. Kar dva pisatelja v razmaku treh minut.
V Hiši eksperimentov situacija ni tako počasna. Pametni telefoni si morajo malce odpočiti. V sobi, imenovani Kaos imamo možganske nevihte. Pri nas je na obisku Chris iz Amerike. Fejst fant. Skupaj z ostalimi štirimi v sobi (Ja, vem, imamo tesne prostore, a kaj, ko jih imamo že toliko let in nič ne kaže, da bi tisti, ki bi lahko kaj storili, to tudi počnejo).
Ob desetih se z Andrejo odpraviva na Radio Slovenija. Imava pogovor z urednico o projektu Hiška eksperimentov. Počakava jo v avli Radia. Vratar se ozre na cesto za nama, proti City hotelu. Obrneva se tudi midva. “Ravnokar se je zgodila nesreča,” pravi: “Zbili so pešca.” “Ali je storilec z avtom pobegnil?” ga vprašam. “Ne, še je tam,” mi odgovori.
Na tleh, ob prehodu za pešce leži pešec, glavo mu podpira gospa in telefonira na pomoč. Telefon lahko tudi rešuje življenja, si mislim. Nekdo gre v hotel po deke, da ubogega človeka, ležečega na hladnih tleh, čakajočega na rešilca, ne bo zeblo. Hočem kako pomagati. Morda lahko pomagam podložiti roko gospe, ki podpira pešcu glavo in kliče pomoč.
Ne vem, kako se je pripetila nesreča. Vsi štirje smerniki na avtu utripajo. Ob njem stojita dva tujca v lepih oblekah. Gospa s telefonom se obrne proti njima in jima v angleščini pove, da ji je žal, ampak da bodo za njiju poskrbeli. “No problem,” ji odgovorita.
Glavo mi preplavijo vprašanja. Je torej ona voznica tega avta? Zakaj se opravičuje tujcem in ne pešcu? Je ta telefon s katerim kliče na pomoč in rešuje človeka bil morda kriv tudi za samo nesrečo? Ne vem. Nisem videl nesreče in ne morem trditi. Morda sem le pod vplivom današnjih izkušenj pametnih telefonov in neumnih voznikov.
Pride rešilec. Z Andrejo greva v studio. Ugasneva najine telefone.
Se da kaj spremeniti?
Mislim, da ja:
- več prometnikov na ulice, ki imajo jajca, da človeku, ki ga zasačijo, da drži telefon v roki in telefonira, telefon zaplenijo in ga na licu mesta kaznujejo. Če je pisal sporočilo (to se lahko dokaže, saj je sporočilo opremljeno z datumom in uro), pa mu vzamejo še vozniško dovoljenje (preventiva je dobra, a kazen je vzgojna).
- za voznike, ki posedujelo mobilni telefon, bi uvedel obvezno montažo sistema za prostoročno telefoniranje.
- Ali res brez telefonov ne znamo živeti? Verjetno res ne. Morda poskusimo z abstinenco vsaj, ko vozimo. Tudi brez lulanja in kakanja ne moremo. In to ne počnemo v avtu. Vsaj med vožnjo ne.
Še kakšne konstruktivne ideje?
